No, verjetno je bila kakšna bolj v smislu umetniške čečkarije že prej, a ta je edina ohranjena 🙂
Si lahko predstavljate otroka, še v tisti začetni fazi, ko ustvarja po občutku, intuiciji, ko še ni naučen, da se jabolko pravilno nariše zgolj v zaobljeni srčasti obliki in pobarva rdeče?
Ne spomnim se otroka, ki ne bi rad risal. Zakaj? Mislim, da zato, ker je v tistem trenutku svoboden pri izražanju, nič ni prav ali narobe in ustvarjanje predstavlja tisto pravo resnično radost. Kasneje se začne delitev na »lepo in ni lepo« ter vse druge predalčke v katere smo prej ali slej umeščeni.
Problem se mi zdi že v samem šolskem sistemu, kjer se učimo po neki matrici in pademo v kalup, pri tem pa ne spoznamo sebe, svojega sloga in kako transformirati to kar smo v tisto kar počnemo, v tem primeru izražanje na platnu. Seveda nočem posploševati, so tudi ljudje, učitelji, ki imajo drugačen pristop, vendar ne morem trditi, da sem jih tekom svojega šolskega izobraževanja srečala ravno veliko.
Zagotovo je vso znanje, ki sem ga pridobila res dragoceno. Vse slikarske tehnike, znanje o barvah, različni materiali, pristopi ustvarjanja, poznavanje zgodovine umetnosti in razvoja cenjenih umetnikov v posameznih obdobjih. Vse to je odlično, ampak dobro je, da to jemljemo kot orodje za naš razvoj, ne pa kot pravila v okviru katerih je ustvarjanje »pravilno« in v skladu z nekimi normativi. To tudi zame še danes predstavlja neko omejitev in še vedno odkrivam, kje je tista prava meja med naučenim in lastnim umetniškim izražanjem. Pred kratkim sem se vpisala tudi v en program, kjer raziskujem to tematiko in z veseljem bom v prihodnosti delila moja opažanja in ugotovitve tudi z vami 🙂
Za konec pa še en prisrčen video Johna Atkinsona, kjer je glede na posamezne sloge umetnosti super prikazano, kako lahko eno stvar naredimo na več načinov, manjka še samo en zadnji kader v katerem bi jaz dopisala: Kako pa boš na popolnoma svoj način to naredil ti? 😉
Ste že obdarili svoje najljubše učitelje in profesorje? To lahko storite tudi tako…
Dodaj odgovor