Prejšnji vikend sem se udeležila fotografske delavnice, ki jo že tretje leto organizira Društvo fotografov Svit. Tudi letos so izvedli že kar nekaj delavnic, mene je najbolj zanimala ravno ulična fotografija, saj je to posebne vrste izziv. Podali smo se v središče mesta Celje in iskali primerne motive ter zgodbe. Predvsem mi je bilo zanimivo sodelovati z dvema mentorjema, ki če se navežem na ulično fotografijo, delujeta na zelo različne načine. Morda je v tej vrsti fotografije še najlažje opaziti raznolikost dveh umetnikov, ki živita v istem okolju, pa vendar opazita drugačne motive. V tem se res dobro zrcali, kako oseba dojema svet okoli sebe, njene vrednote in čemu namenja svojo pozornost.
Vir fotografije
Verjamem, da če bi vsi udeleženci med sabo primerjali fotografije, bi vsak napletel povsem drugačno zgodbo, kot da bi zamenjali očala s katerimi gledamo svojo okolico. Ravno zaradi takšne subjektivne izpovedi skozi umetnost, je težko doreči, kaj je prav ali narobe, dobro ali slabo, dejstvo pa je, da si vsak želi najti tisto svojo pravo izpoved. Nekaj besed smo na delavnici namenili tudi temu in kot sama ugotavljam pri slikarskem ustvarjanju, je enako tudi pri fotografiji. Ko občutiš pravo energijo, delaš po svojem notranjem občutku, ki mu pravimo intuicija, potem se šele lahko razvije lasten glas, izraz, umetniški slog.
Tako kot na vseh ostalih področjih, tudi v umetnosti stvari ne izpadejo dobro, če delamo nekaj “na silo”. Saj ste verjetno že sami ugotovili, če se spravite k nekemu ustvarjalnemu delu brez posebne volje in navdiha, boste to delali precej dlje časa kot sicer, pa še končni rezultat vam ne bo všeč. To seveda ne pomeni, da je potrebno sedaj en teden meditirati in iskati motivacijo, saj to ne bi bilo preveč učinkovito. Predvsem se mi zdi pomembno, da se ne obremenjujemo s tem, kaj bo nastalo, ampak se fokusiramo predvsem na to, kaj radi počnemo. Pogosto ravno to veliko samo-pričakovanje, želja po dobrem izdelku ali dobri oceni ostalih ubije tisto kreativnost, igrivost in željo po raziskovanju.
Sama to izkušam predvsem kadar oblikujem na podlagi idej drugih, slikanju po naročilu in tudi pri lastnem ustvarjanju, kadar sem preveč samokritična. V primeru, da ustvarjam za nekoga ali s točno določenim namenom, je včasih zelo enostavno, energije stečejo in projekt je hitro “pod streho”. V kakšni drugi situaciji pa je potrebno kar nekaj potrpljenja in vztrajnosti, da se dva subjektivna pogleda, dve različni ideji uskladita v neko rešitev. Ustvarjalni proces je lahko v tej vmesni “netakoprijetni” fazi precej naporen. Včasih sem to dojemala kot kritiko in neuspeh, danes pa vem, da se ravno kot posledica tega vmesnega viharja, izcimijo najboljši izdelki.
Pri slikanju se ta faza kaže, ko mi ni všeč kar delam, se mi zdi, da z vsako naslednjo potezo čopiča kvarim dosedanji izdelek in bi najraje zmečkala tisti list papirja in začela od začetka. To sicer je ena rešitev, a vendar sem spoznala, da je bolj dragoceno vztrajati, četudi spremenim prav vse na tisti sliki. S tem slika dobi svojo zgodbo in neko globino, ki je nenadomestljiva. Če se ti zdi, da ta vmesna faza že reeees predolgo traja, potem ti morda pride prav, katera izmed metod, ki učinkujejo zame. Preveri jih spodaj 🙂
Kaj vse učinkuje zame, da premagam to vmesno fazo?
- Vzamem si kakšno uro “off” in počnem popolnoma druge stvari;
- Grem na sprehod;
- Poiščem inspiracijo s prebiranjem sorodnih vsebin, slik, člankov, knjig;
- Poiščem nasvet pri drugi osebi;
- Grem na klepet in se ne dotikam te tematike;
- Pogledam na sliko/izdelek z distance;
- Če imam čas, prespim in nadaljujem naslednji dan;
- Najzahtevnejše stvari naredim najprej in zjutraj.
Včasih pa se z vsem tem niti ni potrebno ukvarjati, nekatere slike nastanejo kot bi mignil, predvsem takrat, ko jih ne načrtujem in jih jemljem kot kar tako “za vajo” 🙂 S tem se rešim tistega občutka pričakovanja in obremenjenosti s tem, da pa mora nastati nekaj izjemnega. Pred kratkim je čisto spontano nastala tudi spodnja slika. Ob izdelavi večjega platna mi je ostalo nekaj barve, s katero sem naredila abstraktno ozadje v jesenskih odtenkih. Ta podlaga se je potem razvila v ženski portret z mačko. Ne vem, kaj točno je na tem, ampak skoraj ne poznam umetniške duše, ki ne bi imela kakšnega štirinožnega prijatelja 🙂 Si med njimi tudi ti? 😉
Kako pa se ti soočaš z “netakoprijetno fazo” pri svojem ustvarjanju?
Te zanima, kako nastajajo moje slike?
Dodaj odgovor