Kakšna je tvoja izobrazba na področju umetnosti? Si si zmeraj želela postati slikarka?
Z ustvarjanjem se ukvarjam že od malih nog, veliko sem slikala in pisala pesmi, nisem pa nikoli videla to kot nek svoj poklic. Kot otrok sem želela biti veterinarka ali tv voditeljica. Nekje proti koncu OŠ sem začela obiskovati likovni tečaj in se takrat usmerila na to pot. Najprej sem obiskovala umetniško gimnazijo, kjer sem pridobila največ slikarskih veščin, kasneje sem zaključila študij arhitekture, kjer smo imeli tudi nekaj risarskih in slikarskih predmetov. Po študiju sem se izobraževala še individualno in pa v sklopu izvenšolskih izobraževanj pri različnih mentorjih.
Kaj je zate umetnost? Se vidiš kot umetnica?
Nikoli se nisem videla pod nazivom “Umetnica”, saj verjamem, da je vsak po svoje umetnik, morda ne na platnu, ampak karkoli nekdo počne z dušo, to je zanj neke vrste umetnost. Mene pa zanima več stvari in jih rada združujem, tako da bi me ta naziv opisal preskopo.
Umetnost ni samo slika na steni, umetnost je vse okoli nas, že sama narava je umetnost, vsak droben listek, če ga podrobno opazujemo od blizu, je umetnost. Človek je sam po sebi umetnost, saj je vsak popolnoma unikatna stvaritev vesolja, ni mu enakega. Brez umetnosti bi bil svet zares pust, vse bi bilo enako, generično, sivi avtomobili, zvezki, hrana, pohištvo, sivi ljudje. Umetnost je gledališče, je glasba, so zgodbe, ples, igra, je miselni proces, je izumiteljstvo, je iznajdljivost, kaj bi brez vsega tega? Umrli bi.
Pred kratkim sem prebrala en zapis, ki mi je bil zares všeč: “Vloga umetnika je popolnoma enaka vlogi ljubimca. Če te ljubim, te moram osveščati o tem, česar ne vidiš. ” James Baldwin
In ne samo, da osveščaš druge, v prvi fazi osveščaš sebe. Kar ne prehodiš sam, ne moreš dati drugim. Česar ne ceniš sam, ne moreš primerno ovrednotiti drugim. Česar zares dobro ne razumeš sam, ne moreš razložiti drugemu tako, da bo tudi ta oseba razumela. Ko si sam zares osveščen in ozaveščen, lahko to preko platna (ali na kak drug način) daš naprej tudi drugim.
Kaj tebi daje umetnost in ustvarjanje?
Tekom let sem spoznala predvsem, da slikanje ni tehnično znanje, kako narediti neko stvar, ampak predvsem čutenje. Slikanje je čutenje tega, kar daješ na platno. Slikanje je proces, tvoj lasten proces, kako prideš iz belega platna do barv, do podob, do oblik, do vizualnega sporočila. Bolj, kot čutiš sebe, se poznaš, izčistiš svojo vizijo življenja, svoje vrednote, več lahko daš na platno. Bolj kot si sam osebnostno zgrajen, tvoj pogled na svet, bolj kot si si na jasnem, kdo si, bolj je tvoje platno bogato in to bogastvo začutijo tudi drugi.
Ustvarjanje je čudovit proces spoznavanja samega sebe. Zame je slikanje postalo zaljubljanje vase, ne v nekem samovšečnem smislu, ampak da se spoznavaš, svoje dele, svetle in temne, se jih učiš sprejemati in ljubiti. Po letih slikanja sem prišla do faze, ko zares čutim ljubezen do svojih slik s celim telesom in vsakič ko pridem domov in zagledam sliko na steni, me to osreči. Spomni me na občutke, ki sem jih doživela, na pot, ki sem jo prehodila po tem platnu, uvidov do katerih sem prišla, kako sem skozi vse zagamane faze, ko sem obtičala in mi je šlo že vse na živce, našla pot naprej, ven in dokončala, kar sem začela. Krepiš se, vidiš da zmoreš, vse prepreke, ki jih predelaš skozi ustvarjanje, ti dajo večjo samozavest tudi drugje.
Pri kontinuiranem ustvarjanju je fino, ker lahko skozi leta vidiš, kje si bil in kam si prišel. Kot nekakšen foto-album lastnega razvoja, ampak v obliki slik. Ko se tako spremljaš skozi leta, pogledaš svoje izdelke za nazaj, se z vsako sliko energetsko povežeš, občutiš točno kje si bil takrat, ko je nastajala, kaj se je dogajalo, kaj si se naučil. Počutiš se, kot da si živel že nešteto življenj v enem samem. Občutiš ponos, ker se zaveš, kakšen človek si postal v vsem tem času.
Kako se je tvoje ustvarjanje spremenilo skozi čas?
Sprva je bilo moje slikanje precej šolsko, učila sem se raznih tehnik, preizkusila vse možne materiale od stekla, do papirja. Predvsem sem se izmojstrila v senčenju in 3d slikanju ter sprva sledila bolj foto-realističnemu slogu. Kasneje sem spoznala, da mi je bolj všeč vtis, ki ga da slika, ne pa nivo perfekcije upodobitve nečesa kar vidim v živo.
Kar nekaj let sem prakticirala različne stile, preučevala druge umetnike in skušala vključiti v svoje delo, kar mi je bilo všeč. V tem obdobju sem začela precej vključevati teksturo v svoja dela, kar je postala ena značilnost mojih slik.
Največji preklop sem naredila med leti 2016 in 2017, ko sem se izobraževala na področju intuitivnega slikanja in popolnoma spremenila proces slikanja. V tem obdobju sem tudi veliko delala na sebi in potem to začela združevati z umetnostjo, kar intenzivno počnem že vse do danes.
Kako bi ti razložila vlogo oziroma vrednost slik?
Vsaka slika oddaja energijo, ki je v sliko dana. Če delam sliko z namenom samoljubezni, napišem sporočila, besede, afirmacije, slikam v energiji, ki to sporoča, bo slika to vibracijo tudi oddajala. Zato lahko nekoga spravi v jok, drugo osebo pa v popolno veselje, tretjo v odpor, nekdo je še opazil ne bo, odvisno kako visoko samo-ljubezen oseba goji do sebe, takšen občutek ji bo slika tudi vzbudila. Vsakič, ko gremo mimo slike, bomo srkali to energijo iz nje, vsakič se bomo povezali s to energijo, s tem občutkom v nas, bo nekaj vzbudila. Več o tem v članku: Zakaj ni isto, če kupimo sliko v Ikei ali original.
Terapevtsko deluje tako slikanje slike kot pa tudi, če sliko kupimo in jo večkrat na dan pogledamo.V primeru, da jo naredimo sami, bomo vanjo dali svoja sporočila samo-ljubezni, svojo namero, svoj problem, ki ga želimo transformirati. Skok na višjo raven ljubezni, vibracije, zavesti bomo dosegli skozi slikanje. V primeru da jo kupimo, pa začutimo to, kar v sliki že je in doživimo proces ob prisotnosti slike. Če v nas npr vzbudi občutke žalosti in nas spravi v jok, smo očistili en sloj ne-ljubezni v sebi, slika je nekakšen vzgib v sam proces in nas lahko podpre pri rasti, je nekakšno povabilo na višje stanje zavesti. Z njo se usklajujemo na določeno vibracijo. To je včasih težko razumeti, tudi jaz dolgo časa nisem, dokler nisem doživela procesa ničkolikokrat na lastni koži in ob ljudeh, ki so prišli v stik z mojimi slikami ter njihovi odzivi.
Zato je pomembno kaj izbiramo in dajemo v svoj dom, kakšno glasbo poslušamo, kakšne informacije spremljamo, s kom se družimo. Vse to nas nastavi na določen nivo razmišljanja, čustvovanja, delovanja v svetu.
Kako nastajajo tvoje slike?
Za moje slike je značilno, da imajo veliko slojev, vsak sloj ima svojo zgodbo. Nekateri sloji so zgolj tekstura, potem različne barve kombinacije, nekateri sloji so besedila, razni odtisi, pa tudi čisto spontane čičke čačke. V večini primerov se poslužujem postopka intuitivnega slikanja, razen pri mandalah, tam je en del slike zelo “arhitekturni”, saj moraš skrbno načrtovati posamezne dele, da je vse simetrično in da na koncu ustrezen efekt.
To v praksi izgleda tako:
.
Kje najdeš inspiracijo?
V prvi fazi te lahko inspirirajo zunanje stvari: zame so to narava, rože, drugi umetniki, arhitektura, psihologija, knjige, ljudje, lepi kraji, doživetja.
Drugo, kar se mi zdi pa zares pomembno je, da inspiriraš sam sebe in življenje, ki si ga oblikuješ. Ljudje imajo večkat mišljenje, če rad slikaš, da lahko to počneš ves čas in da ideje kar letijo iz tebe. Temu sploh ni tako. Umetnost je le eno izmed področij v katerih si dober, pa vendar, če nimaš uravnoteženega tega področja tudi z drugimi, potem nimaš navdiha, da bi slikal in ustvarjal.
Dobri odnosi z drugimi ljudmi, izpolnjujoča prijateljstva, kvalitetno partnerstvo, skrb za fizično in psihično kondicijo, zdravo telo, finančno stanje, socialno življenje, bivanje v lepem in zdravem okolju, dovolj počitka, vse vpliva na inspiriranost pri ustvarjanju. Zato pravim, da si moraš ustvariti kakovostno življenje v sklopu vseh omenjenih področij, da si sam sebi prav tako inspiracija in imaš svoj notranji vrelec skrbno negovan iz vseh strani. To ti daje navdih, da se razvijaš in ustvarjaš nove slike.
Tvoji najljubši umetniki?
Gustav Klimt, Claude Monet, Heather Day, Laura Horn, Jessica Wats, Coco Davez, Hulya Ozdemir in mnogo drugih 🙂
Kaj pravijo o tvojih slikah drugi?
Umetnost je refleksija tebe, slika sama po sebi nima tolikšne vrednosti kot vsi zapakirani občutki znotraj nje. In ljudje to začutijo, umetnost te poveže z drugimi na neki subtilni ravni, ki je še sami ne razumemo dovolj dobro. Iz tega razloga večkrat kdo vpraša “So tvoje slike mogoče energijske?”. O tem sem več zapisala tukaj.
Nekaterim je lažje, če o sliki kaj preberejo, nekateri pa jo že na daleč začutijo. Z nasmehom se spomnim premnogih zgodb, ki mi jih razlagajo ljudje, ko doživijo kakšno mojo sliko, do tistih, ki jih včasih spravi tudi v jok in razumem zakaj, ker točno vem katere občutke sem procesirala v sklopu nastajanja neke slike in kako se v tistem trenutku poveže z določeno osebo.
Na platnu deliš z drugimi vse kar si, v kar verjameš, kar ti nekaj pomeni. Pred kratkim so me izjemno navdihnili določeni ljudje, ki si v življenju za nekaj prizadevajo in tudi stopijo v akcijo. Tako je nastala serija slik “Rare Birds”. Preko slikanja se povežeš z naročniki, ki razmišljajo podobno, se ukvarjajo z dejavnostmi, ki jih sam ceniš, povežeš se z osebami, ki opazijo in vrednotijo podobne stvari kot ti. Mnogim pa si tudi v navdih, da začnejo ustvarjati sami. V vsakem primeru, čudovito!
So kakšne osebe, ki jih zanima le to, ali imaš akademski naziv in si umetnine kupujejo bolj zaradi občutka pomembnosti ali nekega statusa. Jaz menim, če imaš zgolj in samo akademski naziv, pa nič drugega, da nimaš kaj dosti veze z umetnostjo ali človečnostjo nasploh, kar počneš se mora nekako dotakniti drugega človeka.
Najbolj pogosto vprašanje, ki ga dobiš je …?
“Kako dolgo si pa delala to sliko?” Skoraj nikoli ne merim časa, ker je to nemogoče. Kak dan lahko slikam 15 minut, kak drug dan 12 ur. Če si obremenjen s časom, potem zamudiš bistvo slikanja, ki je ravno izklop občutka časa. Včasih se ti zdi, da slikaš že cel dan, pa je minilo 2 uri, čas se dobesedno raztegne. Drugič slikaš 5 ur, pa še ne bi nehal, ampak si mogoče pa že res lačen, čas mine hitreje kot zaznavaš.
Kako postaviš cene slikam?
Težko! Od začetka vrednotiš ceno izdelka glede na površino, barvo in čas, ki si ga porabil. Kasneje ugotoviš, da je vrednost slike v samem procesu, v občutkih, ki si jih dal v svoj izdelek, v velikosti napredka osebe, kakršna si bila ob začetku slikanja in kakšna si postala na koncu. Nekako bi rekla, da je cena slike skupek stroškov, kilometrine in osvojenega znanja, občutka lastne vrednosti ter zavedanja doprinosa slike v posameznikovo življenje.
Na začetku se je še najbolje orientirati po drugih ustvarjalcih, kasneje pa pravo vrednost začutiš sam.
Ali se preživljaš s slikanjem?
Ne. To je stranska stvar, sicer sem grafična oblikovalka, trenutno v iskanju novih projektov. Si pa želim delati več umetniških izdelkov, vendar združeno še z drugimi dejavnostmi. Predvsem si želim širiti znanje s področja umetnosti v povezavi s terapevtskim učinkom ustvarjanja. V letošnjem letu sem postala certificirana maentorica Metode fraktalne risbe, ki je ena izmed art terapevtskih metod.
Dodaj odgovor