V letošnjem letu sem na eni delavnici samorazvoja spoznala Katjo. Takrat še nisem vedela, da ona piše, tudi ona ni vedela, da jaz slikam. Šele kasneje, ko sva se povezali na socialnih omrežjih, sva ugotovili, da imava vsaka svoj poseben dar in da bi lahko sodelovali. Katja je namreč načrtovala izdajo svoje prve pesniške zbirke in si zaželela, da bi njeno prvo knjigo ilustrirala jaz. Ker sva se res hitro ujeli in začutili, o soustvarjanju ni bilo dvoma. Pa da ne bom predolgo dolgovezila, želela sem predvsem nanizati nekaj vtisov, ki mi bodo ostali v spominu:
- najprej moram omeniti, da sem zaradi te knjige vzljubila rdečo barvo (prej je nisem preveč marala). Še kar nekaj časa po zaključku ilustracij, sem slikala v rdečih odtenkih.
- prebiranje pesmi je v meni vzbudilo ogromno različnih občutkov, v katere sem se skušala čimbolj vživeti, je bil pravi izziv razumeti in začutiti Katjino pisanje ter to transformirati v svoje slikanje, združiti pisanje druge osebe in moj osebni izraz slikanja v neko celoto.
- imela sem obdobja, ko sem slikala ilustracije vsak sleherni dan, pa obdobje, ko sploh nisem mogla slikati.
- Katja diha z naravo, kot tudi jaz, zato je bilo še posebej prijetno najino sestankovanje. Popravke knjige sva urejali sredi parka, s prenosniki, obdane z drevesi in zeleno barvo. Top!
- naslovnice sploh nisem mogla začeti slikati, želela sem, da je popolna, da jo zadanem, kar nekaj časa je trajalo, da sem opustila idejo o “mora biti to tako, tukaj, zdaj” ampak prepustila sliki, da se sama naslika, zaupati. Tako je nastala ona – ljubezen v podobi. Takoj sem vedela: Ja! Ta bo prava.
- posebej lepo mi je bilo, da so tudi nekatere originalne ilustracije na papirju našle svoje lastnike. Zanimivo je opazovati, kako točno določena slika naredi vtis na točno določeno osebo. Bi lahko rekla kar “energijski match”.
Obrazi ljubezni; Katja Premrl
NAREDI TO ZAME
Pobarvaj me z zemljo, tisto rdečo,
poriši me z ogljem, golo, čutečo.
Prepleti lase mi s klasjem iz polja,
posuj me s poljubi iz tvojega vesolja.
Okrasi me s školjkami, ki nabral si jih zame,
nahrani me z luno, ki sije zdaj name.
Zakuri mi ogenj,
ga z žajbljem potresi,
naj v njem odsevata najini telesi.
S krikom me zvabi pod zvezde neugnane,
z bobni mi ritem daj, naj me razvname.
V jutranji rosi okopaj me nežno,
na gozdnem bom mahu zaspala breztežno
- Katjine pesmi lahko prebirate na njenem FB profilu.
- Pri izdaji je sodelovala Založba Chiara.
- Pesniško zbirko pa kupite tukaj.
Dodaj odgovor