Ne glede kaj počnemo, ali izdelujemo umetniški izdelek, likamo oblačila, opravljamo pisarniško delo, včasih se nam resnično ne da in bi najraje ostali v postelji cel dan. Ne verjamem ravno v motivacijske zadeve kot so: naredi to zdaj, ne glede na vse! Pristop, da silimo sebe v nekaj ne deluje oz. lahko deluje par dni potem pa tako ali tako obupamo. Če delamo nekaj z uporom, potem ni pravega notranjega vzgiba in zato za isti opravek porabimo veliko več časa, na koncu pa nam rezultat niti ni všeč, ker je opravljen po najmanjši liniji odpora. Podobno kot da jemo hrano, ki je resnično ne maramo, kakšen občutek to povzroči v telesu? Ne deluje.
Kadar res ne čutimo, da bi nekaj počeli, potem ni ravno ljubeče do sebe, da se v to silimo. Zmeraj beremo članke tipa: kako se imeti rad, kako biti svoj najboljši prijatelj, kaj pa to resnično pomeni v praksi, ne vemo. Začnemo se prepirati s sabo v glavi z razumsko utemeljenimi razlogi, zakaj bi bilo dobro, da nekaj naredimo, uredimo papirje, pospravimo stanovanje, vsak dan naredimo en umetniški izdelek, da bomo razvili svoj stil, kalkuliramo z vsemi dobrobitnimi razlogi, pa vendar znotraj ne čutimo želje po temu.
Povsem normalno je, da nimamo navdiha za slikanje 24 ur na dan cel teden. Dejstvo je tudi, če želimo napredovati, se razvijati in učiti je za to potrebna določena aktivnost v življenju vezana na stvari, stanje, veščine, ki jih želimo izboljšati. Lahko je, kadar imaš idejo, navdušenje, zagon, kaj pa tiste dni, ko tega ni.
Skozi zadnja leta sem se naučila nekaj miselnih pristopov, ki zmeraj pomagajo (za subjekt sem uporabila ustvarjanje, vendar se lahko umesti na katerokoli dejavnost)
1. Včasih je resnično preprosto: ne želimo več ustvarjati. Morda smo delal na področju umetniškega ustvarjanja ali oblikovanja 1 leto ali pa 10 let, pa vendar je rok trajanja potekel. To preprosto nismo več mi, ne prinaša nam več veselja, v njem ne vidimo izziva, navdušenja, ne čutimo se, da bi to še počeli, morda nam je področje všeč, ampak ne več na način kot ga delamo. Podobno kot služba, ki nam ni več blizu, pa še vedno vztrajamo. Zakaj? Tukaj je prostor za iskrenost do sebe in čutenje tega odgovora, ali lahko brez pomisleka odgovorimo ja oziroma ne? Priznajmo si svojo resnico.
2. Včasih bi lahko ustvarjal cel dan, drugič pa preprosto potrebuješ odmor. Verjamem, da ima vsak neko dozo kreativnosti in tudi ta se iztroši. V takšnih trenutkih si je potrebno vzeti čas za počitek ali početje česarkoli drugega, kar nas v tistem momentu navduši. Na ta način bomo napolnili našo kreativno baterijo. To pomeni tudi, da si lahko dovolimo, da slikamo 12 ur skupaj, 1 uro ali pa določen dan sploh ne. Lahko slikamo z navdušenjem 15 minut, potem gremo na dolg sprehod, počnemo druge stvari in spet slikamo kasneje, ko nas povleče želja.
3. Včasih sami sebe zablokiramo s pričakovanji kako naj bi nekaj izgledalo, tokrat moramo narediti mojstrovino, končati v točno določenem časovnem okvirju. Začnemo se vezati na izkupiček in ne na sam proces ter uživanje ob tem. Izogibanje delu in odlašanje se lahko nanaša tudi na naša notranja prepričanja o tem, da nismo dovolj dobri, dovolj vešči v slikanju. Postane nas strah, da ne bo dovolj dobro narejeno, nam bo zmanjkalo idej in se že kar vidimo kako bomo obtičali sredi ustvarjanja, kot smo že nazadnje. V taki situaciji si je potrebno vzeti par trenutkov, da sploh definiramo, kaj je resnični razlog, da se nečesa ne lotimo ali puščamo za jutri. Ko se dejansko soočimo s temi občutki, lahko pridemo do zelo globokih spoznanj, ki vplivajo na celotno našo identiteto in način življenja. Umetnost je le en izmed načinov, da te notranje vzgibe prepoznamo.
4. Kadar ne najdemo posebnega razloga, zakaj ne ustvarjamo, oblikujemo, počnemo kar smo nameravali, je morda pravi trenutek, da smo bolj nežni s sabo. Si morda rečemo: “Ok, sedla bom za platno, si vzela le eno barvo, malo improvizirala, korak za korakom. Najprej naredim eno linijo, potem morda še eno, pa kakšno packo, tista roža na oknu izgleda lepo, morda narišem njeno obliko. “Proces si tako razdelimo na neke manjše, dosegljive korake, postopoma se začne graditi momentum in v nekem trenutku preklopimo nazaj v stanje inspiracije. Podobno kot če bi plezali na goro, najprej je potrebno narediti le en korak, pa še en in še en, vmes lahko počivamo, si vzamemo trenutek, se poslušamo, svoje trenutne zmožnosti, kondicijo, voljo. Sprejmeš svoje stanje, kje trenutno si in delaš najmanjše možne korake, ki so takrat na voljo. Zame vedno deluje!
5. Včasih se je potrebno le uglasiti nazaj na sebe, spomniti zakaj nekaj počnemo. Pri tem nam pomagajo vprašanja: ZAKAJ sploh ustvarjamo? Kaj nas tako navdušuje pri tem? Kateri del procesa nam je najljubši? Kako se počutim ob ustvarjanju? Kako se počutim, ko vidim svoj izdelek na steni? Kakšen občutek je, ko nekomu podarim svojo umetnino in vidim vesel izraz na obrazu? Bi bilo danes morda bolj zabavno ustvarjati z nekom skupaj? Skušajmo se spomniti različnih aspektov, pogledati stvar s širše perspektive, kako naše ustvarjanje vpliva tudi na okolico, kaj sami damo in občutimo s tem. Kaj je tisto kar nas motivira in kdaj nam duša resnično zapoje!
6. V določenih trenutkih pa je najbolje, da si dovolimo ostati v postelji in početi nič. Takrat je to največja možna skrb zase, seveda, kadar to naredimo povsem zavedno in ni naš vsakdanji način izogibanja resničnim razlogom za našo nedejavnost.
Vse metode se lahko uporabijo tudi za katerokoli drugo področje ali opravilo v vašem življenju. Morda še dodam, danes nisem imela ravno navdiha za pisanje, pa sem napisala kako je, če se ti res nekaj ne da 🙂
Imejte lep dan!
Preberi več:
Dodaj odgovor