Nekaj let nazaj sem se prvič udeležila umetniškega sejma. Odvijal se je v Mladinskem centru Celje in spomnim se prelepih barvnih stolov, ki so nas zjutraj pričakali v zastekljenem prostoru ob atriju. Vsekakor me je malo grizla začetna trema in vso pričakovanje ob tem novem podvigu, na kar pa sem v trenutku, ko sem spoznala svojo sosedo, pravzaprav čisto pozabila. To je bila Majda Jager Schlosser, keramičarka, ki se že kar nekaj let posveča oblikovanju iz gline, posebej navdihuje pa jo raku tehnika. Kljub temu, da sva nekaj generacij razlike, sva našli ogromno skupnih tem in se preprosto »zaštekali«. Pred kratkim sva se dogovorili, da jo obiščem tam, kjer se vsa čarovnija iz gline zgodi – v njeni delavnici. Ob unikatnih skodelicah čaja sva poklepetali o glini, ustvarjanju, sejmih in malo tudi o življenju.
Majda, nam lahko za začetek zaupaš nekaj o svoji ustvarjalni poti. Kdaj te je premamila umetnost in na kakšen način si se srečala z glino?
Ročne spretnosti so nekako že od nekdaj moja vrlina, ki sem jo kar 30 let udejstvovala v svojem šiviljskem butiku. Pri 18 letih sem bila najmlajši celjski obrtnik. Kasneje sem imela svoje prostore in nekaj zaposlenih, delali pa smo predvsem žensko konfekcijo. Vmes sem sicer opravila tudi ekonomsko šolo in se nekaj let zaposlila v Cinkarni Celje, pa vendar me ta pot ni izpolnjevala in sem se vrnila v svoj butik. Prelomnica med šivanjem in tem kar počnem danes je bila moja bolezen in odhod v pokoj. V ustvarjanju sem našla uteho, oporo in odklop od vseh skrbi. Takrat sem se najprej pričela ukvarjati z izdelavo slik iz suhega cvetja. Sčasoma pri tem nisem več našla izziva, zato sem hotela poskusiti še kaj novega. V Slovenski Bistrici sem se najprej pridružila društvu, kjer so organizirali lončarske tečaje in tečaje ročnega oblikovanja ter se tam naučila osnov. Ker me je izjemno zanimala raku tehnika, sem nato obiskala še tečaj oblikovanja gline v Ljubljani in takrat resnično začutila tisto pravo strast, brez katere ne morem živeti. Z oblikovanjem gline se sedaj ukvarjam že 14 let.
Nekajkrat sva že omenili raku tehniko, nam jo lahko na kratko predstaviš? Vem, da si se za to tehniko usposabljala tudi v Ameriki, kakšna je bila tvoja izkušnja tam?
Raku tehnika je čisto nekaj posebnega, to je starodavna japonska tehnika, ki so jo razvili za izdelavo skodelic za pitje čaja. Japonci izdelujejo skodelice v raku tehniki, ki drži vodo, evropski in ameriški stil pa tekočin ne drži. Postopek je tak, da najprej oblikuješ glino in jo posušiš, obvezna je uporaba šamotirane gline. Izdelke potem pečeš v električni peči, jih glaziraš in nato pečeš v plinski peči. Žareč izdelek obdaš s papirjem ali žagovino ter pokriješ, da odvzameš kisik. To prisilno ohlajanje povzroči nastanek edinstvenega vzorca. Pri raku tehniki je čar vsega ravno to, da nikoli ne veš točno, kaj bo nastalo, ne moreš načrtovati končnih barv in vzorca, saj to nastane spontano, glede na trenutne pogoje. Na videz izdelka vpliva predvsem dovod in kot prehajanja plina. To so resnično čisto unikatni izdelki. Tudi raku tehnika pozna več metod, bistven pa je ravno ta temperaturni šok. V Ameriki sem se na dvotedenskem tečaju, v studiu Ernesta Millerja, učila tehnike, kjer izdelke prekrijejo z mivko. To je bila res čudovita izkušnja, če bi bila mlajših let, bi se zagotovo udeležila še kakšne take delavnice v tujini.
Kakšni izdelki prevladujejo v tvoji ponudbi? Po čem je največje povpraševanje?
Izdelujem zelo različno, predvsem skodelice, sklede, vaze, okrasne elemente, manjše figurice – mačke, kokoši, angelčke. Nekaj časa sem izdelovala tudi nakit. Največ povpraševanja je po mojih izdelkih z motivi sivke, ki jim ponavadi priložim še šopek dišeče, posušene sivke. Najraje pa izdelujem izdelke za na vrt – sove, ptice, ptičje hišice.
Srečevali sva se na raznih umetniških sejmih po Sloveniji in omenila si mi tudi nekaj izkušenj iz Avstrije, mi lahko zaupaš kaj več o tem? Je kakšna razlika v odnosu do unikatnih izdelkov pri nas in v tujini? Bi priporočila udeležbo na sejmu izven naših meja?
V Sloveniji ste me lahko srečevali predvsem v Ljubljani na Artishu, na Artmaru v Mariboru in celjskem Cartu. V Avstriji pa poznam keramičarski sejem v Celovcu, božični sejem v kulturnem centru Retzhof in sejem v Grottenhofu. Odnos do izdelkov v Avstriji je vsekakor drugačen. Pri nas veliko ljudi zgolj opazuje tvoje izdelke, nakupov je manj, bistvena razlika pa je predvsem ta, da pri nas nakupe vršijo večinoma turisti, v Avstriji pa tudi lokalni prebivalci.
V Celovcu je tridnevni keramični sejem, kjer izberejo 80 razstavljalcev iz cele Evrope. Za svoj razstavni prostor moraš poskrbeti sam. V Retzhofu je božični sejem, enkrat letno (letos so sicer organizirali tudi velikonočni sejem) in takrat pridejo ljudje iz vseh sosednjih krajev in kupujejo darila. Tukaj je res prelep ambient v okviru tamkajšnje graščine in krasno vzdušje. Večji del ponudnikov je Slovencev. Za stojnice je že poskrbljeno. V Grotenhoffu sejem poteka bolj v podeželskem vzdušju, za stojnico moraš poskrbeti sam. Odvija pa se vse adventne vikende v decembru. Vsekakor bi priporočila, da se ustvarjalci udeležijo tudi kakšnega sejma v tujini in sami preizkusijo, kaj za njih najbolj funkcionira.
Se ti zdi pomembno za prodajo, kakšna je predstavitev tvojih izdelkov in celostna podoba stojnice?
Tudi to daje velik pomen. V Retzhofu imajo na primer res zanimivo dogajanje na to temo, vsako leto naredijo izbor za najlepšo stojnico. Obiskovalci oddajo listke z glasovi in na podlagi le teh izberejo zmagovalno.
Kaj bi svetovala vsem začetnikom v keramiki, kako naj se lotijo te ustvarjalne dejavnosti in komu bi oblikovanje v glini še posebej priporočila?
Predvsem to, da se naj udeležijo kakšnega tečaja. Kot samouk je težko, hitreje se lahko razvijaš in napreduješ, če se učiš od nekoga, ki je ta proces že dal čez. Naj se ne bojijo gline, saj glina ne obvladuje tebe, ampak ti obvladuješ glino. Oblikovanje bi priporočila vsem, saj glina pomirja, sprosti, pomaga ti odklopiti ostale stvari, je neke vrste psiho in fizioterapija. Predvsem pa bi jo priporočila bolnikom z artritisom, saj ima na tovrstne težave res blagodejen vpliv.
Za konec nam še zaupaš, kje lahko najdemo ali naročimo tvoje izdelke? Vodiš tudi kakšne tečaje?
Moje izdelke lahko nadete na strani Studio M, v trgovinici na Blejskem otoku, v Laškem v vintage trgovinici Katka, pa tudi na Hrvaškem – v Rovinju in Novem Gradu. Tečaje v manjši skupini izvajam v svoji delavnici v Celju. Učimo se različnih tehnik. Za raku tehniko pa je potrebno imeti predznanje.
Vsekakor mi je zmeraj prijetno preživeti nekaj časa v domu, ki diha z umetnostjo in tudi moj dom bo nekoč zagotovo krasil kakšen raku izdelek 🙂 Za vse tiste, ki ste oklevali pred odločitvijo o delu z glino, pa verjamem, da ste našli dovolj razlogov, zakaj JA!
Če te zanima še kaj več o sejmih, potem si preberi naslednje članke:
- Kaj je in kaj ni osebno dopolnilno delo
- Česa ne smete pozabiti doma, če sodelujete na umetniškem sejmu?
- Pozor umetniki: kaj resnično morate vedeti o umetniških sejmih!
Dodaj odgovor