Kadar pred dve osebi postavim prazno belo platno, sta odziva lahko popolnoma drugačna. Ena oseba bo pomislila: vau, naslikam lahko karkoli hočem! Druga oseba po pomisila: joj, kaj pa naj sedaj naslikam?
Prvi primer ponavadi drži za otroke, predvsem tiste, ki še niso v šolskem sistemu. Ti še živijo svojo lastno svobodo, delajo kar čutijo, nič ni prav in narobe, ne zanima jih kakšen bo končni izkupiček slike, kako dolgo bo trajalo, da je končana, kaj bo sploh naslikano in kaj bodo drugi menili o tem. Na koncu bo otrok z največjim navdušenjem in samozavestjo oznanil “Poglej, kaj sem naslikal!” ter hotel svojo umetnino deliti s celim svetom, ker je tako zelo fantastična. Dokler mu nekdo ne pove, da ni in ga prepriča, da njegov pogled ni pravilen. Otrok, ki bo na svojo stvaritev dobil odgovore kot so: da je slika grda, da je treba to popraviti, da se nekaj naredi po tem pravilu, da mora roža izgledati točno tako in nič drugače, takšen otrok potem kasneje zraste v malo večjega otroka in odraslega, ki sledi vprašanju “kaj pa naj sedaj naslikam” in ga dopolni še s stavki kot so “da bo izgledalo dobro, da bo všeč učiteljici, da ne bom kritizirana, da bo v skladu s pravili”.
Takšni vzorci razmišljanja pa se ne navezujejo le na umetnost, ampak jih najdemo v vseh življenjskih okoliščinah. Misli, ki jih slišimo od najbližjih oseb okoli sebe kot otrok, od učiteljice v šoli, od družbenega sistema, televizije, postanejo naše lastne misli in prepričanja o sebi. Če nas kot otroka nekdo ves čas popravlja, se bomo čutili kot osebe, ki nič ne naredijo prav, ne bomo zaupali vase in svoji resnici, naša samozavest bo nizka ter bomo zmeraj ostajali znotraj škatlice pravil, ki smo jih pobrali iz okolice in ni nujno, da se z njimi sploh strinjamo.
Razumemo lahko, da otrok želi ugoditi svojim staršem, zato da prejme njihovo odobravanje, sprejetost, ljubezen, zato ravna po njihovo in si s tem zagotovi, da bodo omenjene potrebe izpolnjene. Starši nas z uveljavljanjem svoje besede v resnici ne želijo zatirati, ampak so prepričani, da je njihova rešitev najboljša možna in ker za nas hočejo najboljše, želijo da naredimo po njihovo. Takšen vzorec potem živimo tudi kot odrasle osebe, z namenom, da bi spadali v družbo, dobili ljubezen, sprejemanje, delamo stvari na “predpisan” način, sledimo idejam, ki se zdijo dobre okolici, dvomimo v lastne odločitve, izbiramo si poklice, ki so ocenjeni kot ugledni, način življenja, ki je sprejemljiv za druge, pogost stavek, ki se podi po naših mislih je: “Kaj si bodo pa mislili drugi?”. Le redko se vprašamo kaj pa nas veseli, kaj bi si resnično želeli početi v tem trenutku, ali si resnično želimo na ta izlet, ali nam je resnično všeč ta poklic, hrana, oblačilo, oseba, sem si jaz všeč takšen kot sem? Še redkeje pa si dovolimo svobodo, da bi to tudi živeli.
Ni dovolj, da zgolj prepoznamo stare zgodbe, ki si jih govorimo, potrebno je najti ustrezno zamenjavo, ki nas bo pri tem kar počnemo podprla. Zato delim še nekaj drobtinic na to temo iz Oshove knjige o umetnosti, ki jih lahko implementiramo tudi na druga področja (zamenjajte umetnik z besedo človek):
- Umetnik ne more hkrati izraziti sebe in biti ugleden, ugled je nekaj kar sledi družbeni oceni in le redko soupada z našo lastno percepcijo;
- umetnik nima časa kritizirati druge, ker je preveč zaposlen svojim lastnim izražanjem in dovoli tudi drugim, da se izrazijo na svoj lasten način;
- umetniški izdelki ne bodo nikoli všeč vsem, če sploh komu, važno, da so tebi;
- umetniku se ni treba zagovarjati, zakaj počne nekaj na način kot ga počne, važno da ve zase, zakaj to počne.
Če so ti takšne vsebine všeč in si želiš prebrati še kaj več na to temo, mi to lahko napišeš v komentar ali se naročiš na mail listo.
Preberi tudi:
Kako prepoznamo svojo energijo
Kakšna je skrivnost umetiških del o katerih nas ne učijo v šolah
